Misli

Tisti hip, ko ego izgine, postaneš nesmrten.

Smrt je vedno bila sovražnica ljubezni. Ne moreš ljubiti ker se zavedaš obstoja smrti in se je bojiš.
Poglej vse takole: tvoja ljubezen je tukaj, ob tebi. Nahajaš se v ljubezenski ekstazi, ki jo prekine nekdo, ki ti sporoča, da boš umrl v roku petih minut.
V trenutku, ko se tega zaveš, ljubezen bo enostavno izginila. Pozabil boš na ljubljeno osebo, vsa poezija in romantika bosta izginili v trenutku.
Zakaj je vse tako nenadoma izpuhtelo? Zato ker ta čustva niso nikdar obstajala. Igral si ljubezen ker se nisi zavedal obstoja smrti. Dojemanje nesmrtnosti ustvari ljubezen.

Svetloba je možnost, ljubezen je uresničitev, a življenje le teče.
Šele takrat, ko postaneš ljubezen, si sredi svoje poti, še vedno pa nisi na njenem koncu.
Svetloba je začetek, ljubezen je konec, a življenje je le ena potka med začetkom in koncem.

Karma je zame le materializiran prah, ki se je nabral zaradi človeških želja, strasti, akcije – ko karma izgine, se bosta bitje ali bistvo ega tudi razblinila, ker ego obstaja le kot skupek vsega prahu, kot kepa popolne umazanije.
Takrat, ko bo ego končno mrtev, boš prerojen, popolnoma čist.

Telo je le maternica za razum, razum je maternica za dušo, a duh ni nič drugega kot maternica za Boga.

Religija ni znanost, je le najvišje, najbolj čisto znanje. Religija je spoznanje samega sebe. Nasprotja se zelo privlačijo. Če si predolgo na stališču »ne«, privlačnost in magnetizem sta neizbežna. »Ne« je očarljiv klic.
Zatorej, če bi rad prisilil um na kaj – tista druga stran, nasprotna, se ti počasi a zanesljivo približuje.

Čistost srca pomeni stanje zavesti, ki je popolno nasprotje jemanju – pomeni le dajanje, dajanje in dajanje. To je najbolj zrelo stanje razuma. Dajanje je resnično globoko zadovoljstvo, najgloblji možni dosežek.